Mož, ki je imel ženo za klobuk

Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG) v koprodukciji s SNG Opera in balet Ljubljana predstavlja komorno opero:

MOŽ, KI JE IMEL ŽENO ZA KLOBUK

Glasba: Michael Nyman

Libreto: Christopher Rawlence po knjižni predlogi dr. Oliverja Sacksa

Prevod libreta: Klemen Torkar

Glasbeno vodstvo: Simon Dvoršak

Režija: Eva Hribernik

Scenografija: Jaro Ješe

Korepetitor: Iztok Kocen

Producentka: Katja Konvalinka

Nastopajoči

Dr. S: Klemen Torkar, tenor

Gospod P.: Janko Volčanšek, basbariton

Gospa P.: Katja Konvalinka, sopran

Komorni ansambel SKGG:

Violina: Nejc Avbelj, Peter Jud

Viola: Špela Pirnat

Violončelo: Tamara Gombač, Katarina Kozjek

Klavir: Darja Mlakar Maležič

Harfa: Urška Rihtaršič

Predstave: 2. 11. 2018 ob 20.00, 7. 11. 2018 ob 17.00, 11. 11. 2018 ob 20.00, SNG Opera in balet Ljubljana, dvorana -3

Libreto komorne opere Mož, ki je imel ženo za klobuk se naslanja - za to glasbeno zvrst zares neobičajno - na zgodbo iz knjige z istim naslovom ameriškega nevrologa dr. Oliverja Sacksa. Sacks v njej opiše enega svojih nenavadnih nevroloških primerov: bolnik je poklicni pevec dr. P., ki ima vizualno agnozijo in zato ne ve, kaj je tisto, kar vidi. Opera v nepretencioznih dialogih opisuje obiske pri zdravniku, med katerimi druga dva protagonista, nevrolog dr. S. in soproga gospa P., polagoma prepoznavata, kaj se skriva za nenavadnimi simptomi. Problemi dr. P. sicer niso rešeni, vendar medsebojne reakcije trojice ves čas ohranjajo dramatičnost zgodbe. Opera, ki je bila drugje že večrat uprozorjena, v Sloveniji pa doslej še ne, nedvomno dokazuje, da je Michael Nyman kvaliteten in pomemben sodobni ustvarjalec.

Michael Laurence Nyman je angleški skladatelj, pianist, libretist in muzikolog. Rodil se je leta 1944 v Londonu in študiral na King's Collegeu, klavir in baročno glasbo pa na Royal Academy of Music; pri dvajsetih je dobil nagrado Howarda Carra za kompozicijo. Poleg oper, koncertov, godalnih kvartetov in komornih del je napisal tudi veliko dobre filmske glasbe, med drugim za Petra Greenwaya in - najslavnejšo - za Klavir Jane Campion.

Nyman je izrazit minimalist, prav tokratna opera pa je med njegovimi najboljšimi in najuspešnejšimi. Glasba se čudovito preplete z enim najlepših Schumannovih samospevov, Ich grolle nicht, osrednjo arijo dr. P., sama zgodba pa ni le tragična, temveč pogosto tudi komična.

Nekaj o uprizoritvi (razmišljanje Eve Hribernik):

Sprejemanje drugačnosti nas uči in bogati

Komorna opera Michaela Nymana, Mož, ki je imel ženo za klobuk, govori o drugačnosti. Veliko ljudi si je želi, hrepenijo po tem, da bi se razlikovali od drugih, so pa tudi takšni, ki se za drugačnost niso zavestno odločili. To so ljudje z okvarami, prizadetostmi in oviranostmi. Zavedajo se jih, od okolja, v katerem živijo, in tudi od njih samih pa je odvisno, koliko jih bodo bremenile in motile.

Doktor P. je ugleden glasbenik, operni pevec. Zaradi poškodbe vidnega centra v možganih ne prepozna več obrazov svojih učencev, celo svojo ženo zamenja za klobuk. Doktor P. se s tem ne obremenjuje preveč. S svojo umetniško močjo in talenti še naprej polno živi in ustvarja, njegov pogled je enkraten in poseben.

Doktor S. je nevrolog, znanstvenik. Strastno ga mika odkrivanje in spoznavanje neznanega, smisel življenja vidi v nenehnem raziskovanju, v želji, da stvarem pride do dna. Brezmejno radoveden je, srečanje z doktorjem P. pa mu za vselej spremeni pogled na znanost. Ker v njej ne najde prave razlage bolezni, sprejme umetnost kot edino primerno zdravilo. Mogoče se medicina še vedno prepogosto ukvarja z boleznijo, namesto da bi se posvetila človeku in njegovemu doživljanju sveta?

Gospa P. je žena doktorja P. Skrbi zanj in ga brezpogojno podpira. Tudi nje moževa bolezen ne ovira, naučila se je živeti z njo. Doktor P. je njen navdih. Sprejema ga takšnega, kakršen je, in se od njega uči. Doktor S. se čudi njeni odprtosti, nesebičnosti, predvsem pa njenemu velikemu srcu. Junakinja iz ozadja je in je prava protagonistka te zgodbe.

Uprizoritev opere s takšno tematiko je poseben izziv. Kaže nam, kako daleč smo še vedno od sprejemanja drugačnosti. Ko bomo človeka, ki nas bo zamenjal za klobuk, sposobni sprejeti, ko ga ne bomo obsojali, ko ga ne bomo označili za “bolnika”, bomo kot skupnost zanesljivo napredovali k človečnosti.

Projekt sta podprla: Ministrstvo za kulturo, Javni sklad za kulturne dejavnosti