Junak našega časa

(T. Svete) Hero of our Time (2015)

Glasba: Tomaž Svete

Libreto: Tomaž Svete po motivih drame "Kartoteka" Tadeusza Ršżewicza

Glasbeno vodstvo: Simon Dvoržak

Režija, scenografija in kostumografija: Kaja Tokuhisa Tehnični direktor in oblikovalec luči: Grega Mohorčič Producentka: Katja Konvalinka Oblikovanje tiskovin: Leticija Slapnik Yebuah Korepetitor: Iztok Kocen


Junak: Klemen Torkar, tenor

Tajnica, Mož s klobukom, Prvi starec: Katja Konvalinka, sopran

Ljubica, Mož s kučmo, Drugi starec: Irena Yebuah Tiran, mezzosopran

Mati, Olga, žena: Barbara Sorč, mezzosopran

Oče, Gružnicki, Reporter: Anton Habjan, bariton

Puppy, Tretji starec: Rok Bavčar, bariton


Godalni kvartet Feguš:

Filip Feguš, violina

Simon Peter Feguš, violina

Andrej Feguš, viola

Jernej Feguš, violončelo

Produkcija: Slovensko komorno glasbeno gledališče v sodelovanju z Zavodom Bunker Ljubljana

Projekt so podprli: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana, Mestna občina Maribor

Pokrovitelj predstave je Telekom Slovenije

Donator: SNG Opera in balet Ljubljana

Premiera novitete, napisane za Slovensko komorno glasbeno gledališče, bo 27. novembra 2015 ob 20.00 Ponovitve predstave: 18. 12. 2015 ob 20.00: SNG Maribor (Stari oder) 6. 1. 2016 ob 20.00: SNG Opera in balet Ljubljana 8. 1. 2016 ob 20.00: Anton Podbevšek Teater Novo mesto

SPONZOR PREDSTAVE: Nova slovenska komorna opera Junak našega časa je napisana za Slovensko komorno glasbeno gledališče. Je sodobno in abstraktno delo z močnim filozofskim ter družbeno-kritičnim nabojem. Libreto opere je nastal po drami Tadeusza Ršżewicza (1921 -2014) KARTOTEKA. Ršżewicz je pomemben poljski dramatik, prejemnik Evropske nagrade za literaturo (2007) in Griffinove nagrade za poezijo (2012). Na njegovo delo je močno vplivala druga svetovna vojna, v kateri je bil ubit njegov brat (tudi izjemno nadarjen pesnik), sam pa je bil udeležen v odporu proti okupatorju. Avtor je gradil na tradiciji poljske medvojne in povojne literature, v kateri je šlo za ideal uporabljanja skopih besed, naključnih besednih zvez v službi estetike moralno in eksistencialno razbitega in razrušenega sveta. Samega sebe avtor označuje kot zastopnika dramatike inkonsekvence. Neka skrita, posebna vrsta humorja, ki veje s te vrste odra, nadomešča sicer ustaljeni ideal vere v človeštvo in smisla bivanja. V samem libretu se je Tomaž Svete kot poznavalec glasbenega gledališča lotil omenjene tematike na svojstven način, iz literarne predloge je izbral šest scen, od katerih jih je večina močno adaptirana, na več mestih odstopa od priloge ali tudi prinaša skladateljeve lastne tekste. Drugo sceno, ki asocirana Junaka našega časa Lermontova, bi lahko v celoti označili za avtorsko delo Tomaža Sveteta, a scena je pisana v slogu Ršżewicza. Skladatelj je v libretu še bolj poudaril prefinjen humor, ironijo in včasih družbenokritični sarkazem - odlike, ki sicer vejejo iz omenjene drame. Hkrati se že ob prebiranju 'Kartoteke' same zdi, da je to delo danes, glede na splošno družbeno situacijo v kateri živimo, aktualno kot še nikoli doslej.

KARTOTEKA: Drama Kartoteka je hkrati absurdna - raziskuje eksistencialno krizo Junaka, ki komajda zapusti posteljo - in faktografska kolektivna biografija vojne generacije. Polna je zavestnih kontradikcij, ruši občutek za čas (Junak je star pet, sedemnajst, tirideset let). Junak je tudi več kot en sam protagonist (hkrati Viktor, Waclaw, Henrik). Preganja ga preteklost in je obenem otrok, mož srednjih let in truplo njegove prste razkleneta birokratska uradnika, preden mu iztrgata življenjsko zgodbo; gre se obesit v omaro in pride živ ven; zmasakrira zbor starcev, ki pa spet oživi in mu ukrade otroštvo. Paradoks drame je v tem, da čeprav je Junak žrtev staršev, zgodovine in lastnega �ennui� (boleče zdolgočasenosti), Ršżewiczeva odprta dramska forma izrazi svojo moč s totalno svobodo. Drama je bila izdana leta 1960, prvi pa jo je igral Teatr Dramatyczny.

AVTORJEV OPIS OPERE: Pomembno pri operi in samem tekstu je, da se ujame dialektični odnos med tekstom in glasbo. Opera živi od teksta, a tekst ne sme dužiti glasbe. Tekst naše drame je suh, brezčuten, namenoma tog. Obogaten je z glasbenimi vložki in recitativom accompagnatom. Petje je mutirano, prehaja v espressivo. Nekaj je recitativov, nekaj pa je tudi ritmizacije govora. To je najjasneje izraženo v zadnji, šesti sceni. Ko se odnos ohlaja, je manj arioza in več recitativa.

Glasbeni stil: na nekaterih mestih je glasba ekspresivna, ta slog mi je kot skladatelju blizu. Zaradi vsebine pa je espressivo zreduciran. Distanca se kaže tako, da v maniri 20. in 21. stoletja, sodobne avantgarde, uporablja odtujeni slog, recitativ, deklamacijo, tonske efekte, asketski stil. Pogosto prehaja v Mozartovsko neoklasicistično jasnost. Drugi odklon pa je približevanje vzorcem profane glasbe (stiliziran boogie woogie, song, pop art, plesna glasba, jazzovske harmonije), kar ponazarja dekadentnost zahodne kulture in samega teksta. Drama črpa na ruševinah idealov v svetu, ki je razbit po 2. svetovni vojni. Ta odtujeni svet pa je spet tu.



Tomaž Svete je na Dunaju in v Mariboru živeči in delujoči slovenski skladatelj in profesor na glasbenem oddelku Pedagoške fakultete v Mariboru. Je vodilni slovenski ustvarjalec na področju operne glasbe, ki je do sedaj na tem področju ustvaril že impresiven glasbeni opus. O tehtnosti in pomembnosti njegovega glasbenega ustvarjanja na področju opere v mednarodnih merilih pričajo nagrade, ki jih je za svoje opere prejel v tujini: Theodor-Kärner-Preis za opero Ugrabitev z Laudaškega jezera, Dunaj (1992), prva nagrada za opero Kriton na mednarodnem tekmovanju opernih kompozicij Johann-Joseph Fux Opernkompositionswettbewerb, Graz (2000) in druge nagrade. Prav tako je dobitnik Glazerjeve listine. V zimskem semestru 1999 je deloval kot gostujoči Fulbright profesor za kompozicijo na Univerzi V Hartfordu, ZDA. Doslej napisane opere: Kralj Malhus , Ugrabitev z Laudaškega jezera, Kriton, Pesnik in upornik, Pierrot in Pierrette, Granatno jabolko, Apologija in Antigona (po Smoletu, libreto: Jurij Souček). Deveta opera Junak našega časa je obenem že druga, napisana za Slovensko komorno glasbeno gledališče (prva je Pierrot in Pierette).


Simon Dvoršak: Dirigent, pianist, korepetitor in docent na Akademiji za glasbo redno sodeluje z orkestrom Slovenske filharmonije, z orkestrom SNG Maribor, s simfoniki RTV Slovenije in z mariborskim Festivalskim orkestrom. Z orkestrom Slovenske filharmonije je izvedel vrsto koncertov za TEMSIG, Akademijo za glasbo, Glasbeno mladino Slovenije in Glasbeno mladino Ljubljansko. Pogosto se posveča opernemu in gledališkemu odru. Kot operni dirigent je debitiral z Ipavčevo opero Teharski plemiči, kot asistent dirigenta pa je v SNG Maribor pripravljal premiere Ognjemet, Dido in Enej in La boheme. Premierno je pripravil operete Grofica Marica in Vesela vdova. V času specializacije v Londonu je kot glasbeni vodja sodeloval pri produkcijah Into the Woods, West side story in Sweeny Todd, med drugim pod mentorstvom priznanega dirigenta Stewarta Pedlarja. Za SKGG je dirigiral operi La Cecchina ali Nikogaršnja hči in Zmikavt in stara devica.

Kaja Tokuhisa je študirala filmsko in televizijsko režijo ter kasneje še dramsko igro na AGRFT. Med študijem je prejela več nagrad, med drugim Lokvanj za najboljši slovenski kratki dokumentarec na festivalu DokMa 2007 (za film Ples besed), nagrado za najboljši študentski film na Festivalu slovenskega filma in nagrado Outstanding International Student Film Award na festivalu Pekinške filmske akademije (za film Sestrična) in Akademijsko Prešernovo nagrado za režijo (za Nekakšen sindrom). Od leta 2012 ima status samozaposlene v kulturi. Igra glavno vlogo v predstavi Snežna kraljica, ki je na sporedu LGL od leta 2011. Pogosto dela za RTV Slovenija, režira televizijske oddaje, filme in snemanja klasičnih koncertov. Njen režijski prvenec Vzgoja Stoika v APT Novo mesto je bil uvrščen na tekmovalni spored Borštnikovega srečanja v Mariboru. Leta 2014 je bila izbrana za režiserko slovenskega filma za Eurovision (EBU) children's drama series - film Nur je letos azijska zveza televizijskih hiš (ABU) izbrala za predvajanje po širni Aziji. Od leta 2011 se uči petja na Konzervatoriju za glasbo in balet Ljubljana.

Godalni kvartet Feguš deluje od leta 1992, v sestavi bratov: Filip in Simon Peter - violini, Andrej - viola in Jernej - violončelo. Študirali so na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu. Leta 2001 so bili sprejeti na študij komorne glasbe na prestižno privatno šolo Scuola di Musica di Fiesole (Firence), kjer so do leta 2007 študirali pod mentorstvom Milana Škampe (Smetana Quartet) in Piera Farullija (Quartetto Italiano) ter Andrea Nannonija (Nuovo Quartetto). Za študij so prejeli tudi štipendijo italijanskega predsednika države Carla Azeglia Ciampija. Leta 2012 so zaključili magistrski študij komorne glasbe na Visoki šoli za glasbo v Gradcu pri Stephanu Goernerju (Carmina Quartet). Svoje znanje so dopolnjevali na številnih mednarodnih mojstrskih tečajih pri: Alban Berg Quartet, Amadeus Quartet, Borodin Quartet, Emerson Quartet, Juilliard Quartet, LaSalle Quartet, Guarneri Quartet in drugih.


Klemen Torkar je študij petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani zaključil pri prof. Matjažu Robavsu ter prof. Pii Brodnik. Za vlogo Orfeja v istoimenski Monteverdijevi operi je prejel Prešernovo nagrado AG v Ljubljani. V SNG Maribor je nastopil v vlogi Obutega mačka (C. Cui: Obuti maček) ter v vlogi Duhovnika in Orožnika v Mozartovi Čarobni piščali. V SNG Opera in balet Ljubljana je nastopil v vlogi Pastirja v istoimenski operi P. Šavlija. Pod okriljem SKGG je nastopil v vlogah: Sodnik (C. W. Gluck: Ogoljufani sodnik), Volk (C. Cui: Rdeča kapica), Markiz di Conchiglia (N. Piccini: La Cecchina), Uberto (Pergolesi/Milčinski: Režijska vaja za opero Gospodovalna služkinja) ter kot Bastien (W. A. Mozart: Bastien in Bastiena). Na TEMSIG-u je leta 2013 v najvišji kategoriji zasedel najvišjo uvrstitev. Najpomembnejši koncertni nastopi so tenorski solo v Carmini burani Carla Orffa, koncert opernih arij pod vodstvom Marka Letonje, samostojni recital v Viteški dvorani ljubljanskih Križank ter gostovanje v Monteverdijevih Večernicah blažene Device v Berlinu.


Katja Konvalinka je na ljubljanski Akademiji za glasbo leta 1999 diplomirala iz klavirja ter leta 2000 iz solopetja. Na Visoki šoli za glasbo v Gradcu je leta 2004 z odliko magistrirala iz opernega in 2006 iz koncertnega petja. Leta 2011 je končala specializacijo na AG. Od leta 2011 vodi Slovensko komorno glasbeno gledališče. Je producentka vseh predstav, nastopila pa je v operah Telefon, Ogoljufani sodnik, Rdeča kapica, La Cecchina ali Nikogaršnja hči, Zmikavt in stara devica, Režijska vaja za opero Gospodovalna služkinja. Nastopila je v opernih hišah v Sloveniji, Avstriji in na Hrvaškem. V SNG Opera in balet Ljubljana je bila Ana v Fridovem Dnevniku Ane Frank (koprodukcija z SKGG, 2015). Nastopila je tudi v operah Ženitna pogodba, Rusalka, Zaljubljen v tri oranže, Don Kihot, Carmen in Nabucco ter v SNG Maribor v Čarobni piščali in Carmen. Koncertno je pela kot solistka z Orkestrom Slovenske filharmonije (Mahler: žalostinka, Rutter: Magnificat) in Simfoniki RTV (Bach: Johannespassion). Z orkestrom AG je odpela kantato Anna Ahmatova Tine Mauko. Celovečerne recitale samospevov je imela po Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji, v Italiji in Srbiji.


Irena Yebuah Tiran je z odliko diplomirala in magistrirala na salzburškem Mozarteumu. Je prejemnica več nagrad. Leta 2000 je kot Cherubino debitirala v ljubljanski Operi. Sodelovala je z Orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoniki RTV, Bavarskim radijskim orkestrom, ansamblom Klangforum. Kot članica vokalnega ansambla Nova na Dunaju je pela na festivalih v Salzburgu, Bregenzu, Styriarte, Ruhrtrienalu, štajerska jesen, Wien Modern, Wiener Festwochen. Nastopila je v Beriovi Sinfoniji za 8 solistov in orkester z Dunajskimi filharmoniki ter v praizvedbi Haasove opere Melancholia v Operi national de Paris in je specialistka za sodobno glasbo. Redno sodeluje tudi v predstavah Anton Podbevšek Teatra. Z SKGG je sodelovala v Gluckovem Ogoljufanem sodniku ter v projektu Hommage a Benjamin Britten.


Barbara Sorč je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Vlatki Oršanić. Nastopila je na številnih recitalih, kot solistka pa z mnogimi orkestri in zasedbami v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Romuniji, Nemčiji, na Hrvaškem in na Češkem. Na opernih odrih je oblikovala več vlog, med njimi: Dido (Dido in Enej - Purcell), Rozina (Seviljski brivec - Rossini), Berta (Seviljski brivec - Rossini), Clarina (ženitna pogodba - Rossini), Čarovnica (Pastir - Šavli), Mercedes (Carmen - Bizet), Paž (Saloma - R. Strauss) , Majda (Gorenjski slavček - A- Foerster). Deluje tudi kot pevska pedagoginja. Z SKGG je sodelovala v Gluckovem Ogoljufanem sodniku.


Rok Bavčar je študiral petje na Akademiji za glasbo pri prof. Ireni Baar in prof. Vlatki Oršanič. Izpopolnjeval se je na solopevskih seminarjih pri Matjažu Robavsu, Ireni Baar in drugih. Udeležil se je tekmovanj mladih glasbenikov Slovenije (TEMSIG) kjer je dosegel srebrno in dve zlati plaketi. Več sezon je bil član Komornega zbora RTV Ljubljana, nato pa nekaj let zaposlen v Slovenskem komornem zboru kot zborovski pevec in solist. Trenutno je zaposlen v SNG Opera in balet Ljubljana. Kot solist je sodeloval na več recitalih glasbene mladine, na abonmajskih koncertih AG, na koncertih zbora Consortium musicum, na koncertni izvedbi opere Gorenjski slavček kot Chansonette, pri Sullivanovi operi Gondoljerji. Na opernih odrih je upodobil vloge: Carlo (Črne maske), Varnostnik (Ljubezen kapital), doktor Grenville (Traviata), Lovro (Gorenjski slavček), Sodnik (Ples v maskah), Fiorello (Seviljski brivec) - Kot solist je nastopil tudi v SNG Maribor in HNK Zagreb. Med drugimi je sodeloval na evropski turneji svetovno znane sopranistke Ane Netrebko z opero Jolanta. Z SKGG je nastopil kot Bob v Menottijevi operi Zmikavt in stara devica in Ben v Menottijevi opero Telefon.


Anton Habjan je diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer tudi nadaljuje magistrski študij pri izr. prof. Pii Brodnik. Izpopolnjeval se je na mednarodnem seminarju pri svetovno priznani operni pevki in profesorici Bernardi Fink in drugih. Vseskozi je sodeloval z različnimi pevskimi zbori kot solist, med drugim v Schubertovi Maši v G-duru, Brahmsovem Nemškem rekviemu... V okviru Akademije za glasbo v Ljubljani je sodeloval kot solist v Monteverdijevih Vesperah in v Orffovi Carmini burani. Sedaj je redni član SNG Opera in Balet v Ljubljani, kjer je debitiral v operi Traviata kot Baron Duphol ter sodeloval kot solist v operah šolnik (Učitelj), Ples v maskah (Sodnik), Črne maske (Pajek).

KRITIKA

Delo


Svete je komorno opero napisal za 6 vokalnih solistov in godalni kvartet. Njihova izvedba je bila tekoča in lepo naštudirana. Skladatelj v operi uporablja veliko zvočnih efektov in barv, ki nastopajočim omogoča široko paleto interpretativnih možnosti tako v pevskem kot v gibalnem oziru. Prav slednji element je prišel še najbolj v ospredje. Toda vedno v sinhronizaciji z glasbo in besedilom po zaslugi Japonke Kaje Tokuhisa, ki se je predstavila v trojni vlogi režiserke, scenografke in kostumografke. Njen minimalistični pristop k režiji in scenografiji je na subtilen in nevsiljiv način podčrtaval bistvo libreta. Junak našega časa je skladateljeva deveta opera in obenem že druga, napisana za Slovensko komorno glasbeno gledališče. Kar zadeva slog - glasba je espresivna, besedilo pa obogateno z glasbenimi vložki, recitativi in ariozi.

Junak našega časa - Dejan Juravić, Glasbeni utrip 2. 12. 2015


...Nekoliko drugačni so nagibi Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Pevka Katja Konvalinka, ki ga vodi, skorajda skuša živeti opero. Iznajdljivo se povezuje z raznovrstnimi producenti, pred kratkim tudi z ljubljansko Opero, sam pa vidim vrednost SKGG ravno v oddaljenosti od zavodskega okrilja, v tvegani kondiciji operne vneme z razponom od oživljenih zgodovinskih posebnosti do uprizarjanja novih domačih stvaritev. Tudi za Tomaža Sveteta je značilna specifična vnema, namreč za komponiranje oper; za SKGG je napisal že drugo. Junak našega časa nadaljuje ustvarjalčevo privrženost literarni in angažirani operi...

Novo delo se posveča "stari" modernistični temi vrženosti v svet brez smisla, vendar je razcepljeno med tehtnost izhodiščnega namena, zunanjo željo po aktualnosti in odločitev za bolj ublažen kakor humorno priostren glasbeni izraz, ki (nehote) prilagaja sporočilnost Rożewiczeve dramske predloge današnjemu "porabniku". Tako se Junak, še zlasti v kontekstu skladateljeve siceršnje ekspresivno zgoščene ustvarjalnosti, spušča prek glasbenih klišejev proti postmodernistični montaži oziroma farsoidnemu le-še-odmevu eksistencialne problematike, a tudi umetnostne drže, ki ji je (bila) kos. Šibkost Junaka je torej to, da je preveč všečen današnjemu času.

Režiserka Kaja Tokuhisa je pripravila stilizirano skopo oziroma mehansko mizansceno (s posamičnimi kostumskimi izvržki "absurdnega"). Ob pevcih - izstopila sta Klemen Torkar kot Junak v nekem skoraj naivnem odsevu lirskotenorskega koda ter Barbara Sorč (pevka razkošnega, a žal tudi neurejenega glasu) - je nosil izvedbo Godalni kvartet Feguš, Simon Dvoršak pa jo je zanesljivo vodil. Kljub zapisanim pripombam je projekt vreden pohvale, sploh če upoštevamo skromnost produkcijskega okvira.

Všečen junak našega časa - Jure Dobovišek, Dnevnik, 8. 12. 2015


Med konvencionalnim in žgečkljivim Junakom našega časa

Odzven, Maia Juvanc, 14. december 2015


Večer

Delo


Preberite si tudi intervju s skladateljem.