(T. Svete) Komorna opera v 4 dejanjih/Chamber opera in 4 acts (2017)
NOVITETA, NAPISANA ZA SLOVENSKO KOMORNO GLASBENO GLEDALIŠČE/
NEW OPERA, WRITTEN FOR SLOVENIAN CHAMBER MUSIC THEATRE
Premiera/Premiere: 24. 10. 2017, 19.30, SNG Opera in balet Ljubljana, Župančičeva 1, dvorana -3 Ponovitvi/Other performances: 27. 10. in 3. 11. 2017, 19.30 Glasba/Music: TOMAŽ SVETE
Libreto/Libretto: IVO SVETINA Dirigent/Conductor: SIMON DVORŠAK Režija/Stage director: EVA HRIBERNIK
Dramaturginja/Dramaturgy: KATJA GOREČAN Scenografija in kostumografija/Scene, costumes: JARO JEŠE Producentka/Producer: KATJA KONVALINKA Asistent dirigenta in korepetitor/Assistent conductor, pianist: IZTOK KOCEN
Nastopajoči
Ada: KATJA KONVALINKA Mati/Mother: BARBARA SORČ Sapfo: IRENA YEBUAH TIRAN Marta: TAJDA JOVANOVIČ Vladimir: KLEMEN TORKAR Milan: ROK BAVČAR
Urednik/Editor: ANTON HABJAN
Komorni ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča/Chamber enseble of Slovenian Chamber Music Theatre:
Violina/Violin: NEJC AVBELJ
Violončelo/Cello: TAMARA GOMBAČ
Flavta/ Flute: LUKA ŽELEZNIK / IRENA ROVTAR
Harfa/Harp: URŠKA RIHTARŠIČ
Rog/Horn: TADEJ KOPITAR V oktobru 2017 bomo Slovensko komorno glasbeno gledališče izvedlo novo slovensko komorno opero ADA, ki jo je napisal skladatelj Tomaž SVETE, najplodovtejši slovenski operni skladatelj (prejemnik več nagrad doma in v tujini: Kozinova nagrada, Theodor-Körner-Preis, ... ). Ada je njegova deseta opera in hkrati tretja, napisana za Slovensko komorno glasbeno gledališče. Tomaž Svete je tudi profesor kompozicije na mariborski Pedagoški fakulteti. Svoje ustvarjalne moči je združil z našim priznanim dramatikom in pesnikom Ivom SVETINO, prejemnikom številnih nagrad (nagrada Prešernovega sklada, Grumova nagrada, Jenkova nagrada ...) ter predsednikom Društva slovenskih pisateljev.
ADA je Ada Škerl (1924 – 2009), slovenska pesnica. Njena pesniška zbirka Senca v srcu je bila prva zbirka intimistične poezije po drugi svetovni vojni pri nas. Libreto opere se dogaja v času, ko ji je kljub socialistični cenzuri uspelo izdati zbirko liričnih pesmi, čeprav se njen način pisanja ni ujemal s predstavami takratne oblasti o pesništvu. Tudi tedanja kritika je bila do zbirke izrazito odklonilna – očitali so ji, da je dekadentna in brezidejna. A literarna zgodovina pesnici vse bolj priznava pomembno mesto v razvoju sodobne slovenske lirike.
Adina zgodba – mit Umetnika in njegovega iskanja
Eva Hribernik - režiserka
Adin umetniški izraz je njena poezija. Tako kot za Sapfo, prvo lirsko pesnico, je bila tudi za Ado potreba po izpovedi čustev tako močna, da so njene pesmi postale smisel njenega življenja. Ada se znajde v sistemu, ki uniči in zaduši njeno hrepenenje. Ob vsem tem pa umre tudi edina oseba v njenem življenju, s katero je lahko delila svojo krhkost in občutljivost ter ljubezen. Družbeni sistem, v katerega vstopi gledalec, spominja na nekakšen labirint, iz katerega ni izhoda. V labirintu biva “minotaver”, ki pod masko “Mame”, “Urednika”, “Marte”, “Vladimirja” in “Milana” preži na svojo naslednjo žrtev. Vsak vidik te “zveri” zaznamuje določeno mesto v družbi. Vsi pa pripadajo isti ideji in slepo delujejo za Sistem. Ada se v taki družbi počuti ujeto in izgubljeno. Da bi našla izhod iz labirinta, v roki drži nit, ki jo je prejela od Sapfo, ki v naši uprizoritvi predstavlja predico Usode. Med njima obstaja nevidna povezava - Poezija, ki ju na koncu vodi v Smrt. Umetnost ima moč transformacije, preobraža samo sebe, prav tako pa tudi družbo. Šele ko predstavniki družbenega reda “izstopijo” iz Iluzije in “vstopijo” v Srce, lahko začutijo moč in svobodo Adinega čutenja. Maske padejo, sence prav tako, ostane samo še luč mogočnega zaupanja v novo pomlad Umetnosti.
Ada kot simbol umetnikov, odrinjenih na rob družbe
Katja Gorečan - dramaturginja
O Adi bi lahko razmišljali iz dveh kontekstov: intimni/osebni kontekst (njen odnos z materjo, partnerjem, prijateljico, Vladimirjem) in družbeni kontekst (odnos z Urednikom). A vendar, prepletenost teh dveh plati njenega življenja vodi pravzaprav v stanje, kjer ona obstaja kot edini aktivni člen te družbe - se pravi, da je edini gibajoči element, ki si želi spremembe in ki se ne uklanja zahtevam družbe ter se jim tudi na nikakršen način ne želi prilagoditi. Takšen aktivni osebni upor/odpor pa vodi v osamelost in kasneje tudi v zavestno odločitev, da se bo tudi sama oddaljila in ustvarila distanco do družbe, ki je ne jemlje resno ali pa jo želi preobraziti v nekaj, kar ona ni. Ada ne sprejema kompromisov, ki bi kakorkoli lahko ogrozili njeno prvotno misel ali njeno ustvarjanje- zaveda se, da tudi z najmanjšo spremembo v njenih pesmih deluje v nasprotju sama s sabo oziroma v prid ideologiji, s katero ne strinja. Njene pesmi so njen upor- na nek način nežen in intimen upor, v katerega verjame in zaupa. To je vse, kar ona ima kot pesnica- kot ženska- kot človeško bitje.
Kot sama Ada pove, je zanjo poezija košček raja na zemlji, prostor, kjer se počuti svobodno, prostor, kjer lahko pove, kar si misli in čuti. A za razliko od družbe, ki jo obdaja, je pravzaprav ona izstopajoča, saj ne deluje po principu kolektivnosti, ampak po izražanju individualnosti, ki je bila v povojnem času skorajda prepovedana. V tem primeru bi se lahko strinjali s stavkom antropologinje in doktorice antičnih študij Svetlane Slapšak, ki pravi, da je problem evropske skupnosti ta, da o svoji situaciji ne premišljuje, ker je humanistiko, ki pomeni znati misliti, skoraj popolnoma uničila in če nadaljujem z njenimi besedami, ljudje, ki želijo humanistiko študirati, so javno kritizirani, saj neoliberalna država ve, koga potrebuje- neumne državljane. Se pravi, ljudje kot Ada tudi dandanes ne najdejo svojega prostora v skupnosti, saj ta skupnost, ki deluje po sistemu kapitalizma, ne upošteva človeških idej, razen tistih, ki že vnaprej določeno prinesejo dobiček. Umetniki, ki se upajo zoperstaviti sistemu, ga kritizirati, bodo zapostavljeni in odrinjeni na rob. Ali obstaja izhod iz tega začaranega kroga?
Adina bitka še ni končana.
KRITIKA
Premiera novitete, komorne opere ADA, se je v sodelovanju s SNG Opera in balet Ljubljana odvila 24. oktobra v kletnem koncertnem prizorišču operne hiše. Premiera me je prepričala, da je komorno operno delo Tomaža Sveteta celostno zasnovano tako po glasbeni kot režijski in izvajalski plati. Zdi se, da je delo pisano na kožo sestavu Slovenskega komornega glasbenega gledališča, ki se je hvaležno posvetil izvajanju premišljenih glasbenih in režijskih rešitev, s katerimi je podobo trpeče umetnice, pesnice Ade Škerl, povzdignil iz socialističnega okolja v mitske razsežnosti...
Domiselna postavitev je gledalčevo pozornost porazdelila okoli več manjših dvignjenih odrov v središču prizorišča, kar je izrisalo Adin labirint, v katerem je Katja Konvalinka zavzeto in pristno utelesila tako mitsko veličino kot ranljivo človeškost iščoče umetnice. Pevci SKGG-ja so se vživeto izpostavili v svojih vlogah, med katerimi se je našlo mesto tudi za tragikomične momente in nekaj srhljivosti. Režiserka Eva Hribernik je z dramaturginjo Katjo Gorečan uspešno posredovala svojo vizijo in ganljivo dogajanje razpela v učinkovitem dramaturškem loku. Koncept, ki je bil dobro premišljen in izveden, skorajda ni rabil jedrnate utemeljitve gledališkega lista, ki pa ga je bilo vseeno užitek brati.
Sestav glasbenikov je po zahtevni partituri natančno vodil dirigent Simon Dvoršak. Glasbeni stavek, ki je bil predvsem posvečen slikanju človekove notranjosti, se je mestoma nazorneje navezal na zunanje elemente dogajanja na odru, recimo z uporabo canona in kroženja ter podajanja motivičnega okruška od inštrumenta do inštrumenta.
Maia Juvanc, Odzven, 14. 11. 2017
Glasbena podoba dela se vrača k izhodiščem operne umetnosti. Skladatelj se je izognil problemom, ki jih odpira razlika med glasbenim in dramskim časom, ter se vrnil k svobodno zasnovanemu recitativu. Njegova izrazna paleta sega od zaostrenih intervalskih skokov in izrabe zvočnih premikov v skrajne lege pevskih glasov do ritmičnih manipulacij dolžin posameznih zlogov. Spremljevalni komorni instrumentalni ansambel (N. Avbelj, violina; T. Gombač, violončelo; L. Železnik, flavta; U. Rihtaršič, harfa; T. Kopitar, rog) pod vodstvom dirigenta Simona Dvoršaka je s pozorno oblikovano in skoraj brezhibno izvedbo ustvarjal paralelni glasbeni tok, ki ni le harmonska podpora in sredstvo za slikanje atmosfere, temveč je samostojen izraz na odru potekajočega dramskega dogajanja.
V naslovni vlogi je blestela sopranistka Katja Konvalinka. Obsežno vlogo, ki je stalno prisotna na odru, je odpela suvereno, ne glede na njene nemajhne intonacijske in glasovne težavnosti. Njena glasbena in igralska interpretacija je lepo ustrezala idealističnemu, skoraj angelskemu liku glavne junakinje. Podobno usklajenost glasovnih sposobnosti in izvedbe smo lahko občudovali pri kreaciji Barbare Sorč, ki je upodobila proletarsko mater. Svojo epizodno vlogo je prepričljivo opravila tudi Irena Yebuah Tiran.
Aleš Nagode, Večer, 1. 11. 2017
MEDIJSKI ODZIVI: