1 2 3
 

Ada

KRITIKE:

Večer - Aleš Nagode

https://www.vecer.com/vracanje-k-izhodiscem-6340078

Odzven - Maia Juvanc

http://www.sigic.si/ada-mit-umetnice-in-njenega-iskanja.html

Dnevnik - Gregor Pompe

https://www.dnevnik.si/1042790310

MEDIJSKI ODZIVI:

Delo:

https://www.delo.si/kultura/oder/opera-o-nepovabljeni-neocenjeni-neopazeni-pesnici.html

Večer:

https://www.vecer.com/opera-o-pesnici-adi-skerl-6336136

MMC

https://www.rtvslo.si/kultura/oder/ada-nova-slovenska-opera-o-pesnici-ki-je-njen-cas-ni-razumel/436005

STA:

https://misli.sta.si/2441577/v-ljubljanski-operi-premierno-o-prezrti-pesnici-adi-skerl

Kultura RTV SLO 1

http://4d.rtvslo.si/arhiv/kultura/174498894

Radio ARS:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/svet-kulture/174498576

ALEŠ NAGODE: VRAČANJE K IZHODIŠČEM (VEČER, 1. 11. 2017)

Ada - novo slovensko operno delo Tomaža Sveteta, Opera SNG Ljubljana, premiera 24. oktobra 

Uprizoritve novega slovenskega glasbenoscenskega dela ne doživimo prav pogosto. Večina slovenske produkcije v tej zvrsti se zadovoljuje z izvedbami preizkušenih del in s tem poglablja prepad med uspavanim, zaostalim provincialnim okusom slovenskega občinstva in sodobnimi ustvarjalnimi tokovi. Zato je toliko bolj hvalevredna poteza SNG Opera in Balet Ljubljana, ki je ob svojih projektih odprlo vrata tudi prizadevanjem Slovenskega komornega glasbenega gledališča in njegovim iskanjem novega glasbenogledališkega izraza.

V tej smeri raziskuje tudi nova opera Ada, ki jo je zložil Tomaž Svete na libreto Iva Svetine. Soočenje osrednjega lika opere, idealistične pesnice Ade Škerl, z na videz idealno, v resnici pa realno politično in povsem materialistično sodobnostjo povojnega časa, je predstavljeno v vrsti dialogov s ključnimi osebami, ki predstavljajo plasti tedanje družbe. Skozi njih spremljamo postopno trganje socialnih vezi glavne junakinje, ki brezkompromisno vztraja pri svoji osebni in umetniški svobodi ter integriteti.

Glasbena podoba dela se vrača k izhodiščem operne umetnosti. Skladatelj se je izognil problemom, ki jih odpira razlika med glasbenim in dramskim časom, ter se vrnil k svobodno zasnovanemu recitativu. Njegova izrazna paleta sega od zaostrenih intervalskih skokov in izrabe zvočnih premikov v skrajne lege pevskih glasov do ritmičnih manipulacij dolžin posameznih zlogov. Spremljevalni komorni instrumentalni ansambel (N. Avbelj, violina; T. Gombač, violončelo; L. Železnik, flavta; U. Rihtaršič, harfa; T. Kopitar, rog) pod vodstvom dirigenta Simona Dvoršaka je s pozorno oblikovano in skoraj brezhibno izvedbo ustvarjal paralelni glasbeni tok, ki ni le harmonska podpora in sredstvo za slikanje atmosfere, temveč je samostojen izraz na odru potekajočega dramskega dogajanja.

Prispevki solistov so se različno uspešno vključili v zasnovo dela in uprizoritve. V naslovni vlogi je blestela sopranistka Katja Konvalinka. Obsežno vlogo, ki je stalno prisotna na odru, je odpela suvereno, ne glede na njene nemajhne intonacijske in glasovne težavnosti. Njena glasbena in igralska interpretacija je lepo ustrezala idealističnemu, skoraj angelskemu liku glavne junakinje. Podobno usklajenost glasovnih sposobnosti in izvedbe smo lahko občudovali pri kreaciji Barbare Sorč, ki je upodobila proletarsko mater. Svojo epizodno vlogo je prepričljivo opravila tudi Irena Yebuah Tiran. Nekoliko manj sreče so imeli drugi nastopajoči. Tajda Jovanovič je sicer ustvarila prepričljiv odrski lik materialistične, senzualne prijateljice Marte, je pa s svojim izjemnim glasovnim potencialom težko dohajala razgibanost Svetetovih pevskih linij. Posledica je bila neizenačenost glasu v različnih legah in mestoma zelo slaba razumljivost besedila. Klemen Torkar je svojo vlogo odpel glasovno in interpretacijsko zgledno, vendar ni zmogel zatajiti svoje simpatične osebnosti in primerno upodobiti demonskega lika udbovskega agenta, ki je sposoben mučiti in ubijati. Prav nasprotno je bilo s stvaritvijo Antona Habjana. Njegov lik je bil, kljub glasovnim šibkostim (ali pa prav zaradi njih), odlična predstavitev ustvarjalno impotentnega, navzgor servilnega, navzdol ošabnega kulturniškega aparatčika. Vloga Adinega fanta, ki jo je prispeval Rok Bavčar, je bila bleda, predvsem pa je tudi tu motila izredno slaba dikcija, ki je za razumevanje v skladbah te vrste ključna.

Gledališki del predstave se je zaradi narave prireditvenega prostora srečeval z mnogimi omejitvami, ki pa jih je ekipa, zbrana okoli režiserke Eve Hribernik, odlično premoščala (Jaro Jerše, scenografija in kostumografija; Jasmin Šehić, luč). S premišljeno uporabo gledališkega prostora sta bili ustrezno predstavljeni intimnost in emotivna intenzivnost drame, pa tudi zaključni izstop naslovne junakinje iz omejenosti slovenske javnosti v neskončnost in brezčasnost umetniškega ustvarjanja.


ODZVEN, 14.11.2017

Ada – mit umetnice in njenega iskanja

Premiera novitete, komorne opere Ada, se je v sodelovanju s SNG Opero in baletom Ljubljana odvila 24. oktobra v kletnem koncertnem prizorišču operne hiše.

Maia Juvanc

Dogodek je name deloval, kot bi bila udeležena pri ritualu, kar je bržkone ravno osnovna namera opernega skladatelja. Estetika tega opernega dela je črpala iz mitologizacije slovenske zgodovine, za katero se zdi, da lahko včasih pomaga čistiti, če že ne celiti kolektivne rane – kar je ena od nalog umetnosti.

Premiera novitete, komorne opere Ada, se je v sodelovanju s SNG Opero in baletom Ljubljana odvila 24. oktobra v kletnem koncertnem prizorišču operne hiše. Premiera me je prepričala, da je komorno operno delo Tomaža Sveteta celostno zasnovano tako po glasbeni kot režijski in izvajalski plati. Zdi se, da je delo pisano na kožo sestavu Slovenskega komornega glasbenega gledališča, ki se je hvaležno posvetil izvajanju premišljenih glasbenih in režijskih rešitev, s katerimi je podobo trpeče umetnice, pesnice Ade Škerl, povzdignil iz socialističnega okolja v mitske razsežnosti. 

Med presenetljivejšimi prvinami glasbene zasnove Tomaža Sveteta je nihanje med govorom in glasbo ter mehčanje prehodov med tema elementoma z uporabo sprechgesanga, se pravi bolj intoniranega govora. To je na neki način sprožalo navezavo na poezijo in besedo kot izraznim sredstvom in umetniškim materialom protagonistke ter hkrati omogočilo razumljivost operne uprizoritve brez nadnapisov. V Svetetovem glasbenem jeziku, ki sicer črpa iz modernizma, se je tokrat čutil pridih arhaične zvočnosti v partu harfe, v mikrotonalnih odstopanjih v vertikali glasbenega stavka in v melodično bolj izrazitih momentih. Vsekakor sta to utemeljevala koncept in estetika inscenacije, ki sta se navezovala na mitologijo antične Grčije. 

Režija je pripoved o tragični junakinji odela v simbolno bogat labirint z večplastnimi karakterizacijami protagonistov, kar je bila presenetljiva poteza ob tako malem (finančnem in prostorskem) manevrskem prostoru. Adina senca, njena življenjska Usoda, jo je spremljala kot premikajoča se senca, figura, skrita za delno prosojnim zastorom, kjer je z rokami obračala nevidno kroglo, morda klopčič (središče) Adine rdeče niti – njenega neskončnega ustvarjalnega pretoka. Domiselna postavitev je gledalčevo pozornost porazdelila okoli več manjših dvignjenih odrov v središču prizorišča, kar je izrisalo Adin labirint, v katerem je Katja Konvalinka zavzeto in pristno utelesila tako mitsko veličino kot ranljivo človeškost iščoče umetnice. Pevci SKGG-ja so se vživeto izpostavili v svojih vlogah, med katerimi se je našlo mesto tudi za tragikomične momente in nekaj srhljivosti. Režiserka Eva Hribernik je z dramaturginjo Katjo Gorečan uspešno posredovala svojo vizijo in ganljivo dogajanje razpela v učinkovitem dramaturškem loku. Koncept, ki je bil dobro premišljen in izveden, skorajda ni rabil jedrnate utemeljitve gledališkega lista, ki pa ga je bilo vseeno užitek brati.    

Sestav glasbenikov je po zahtevni partituri natančno vodil dirigent Simon Dvoršak. Glasbeni stavek, ki je bil predvsem posvečen slikanju človekove notranjosti, se je mestoma nazorneje navezal na zunanje elemente dogajanja na odru, recimo z uporabo canona in kroženja ter podajanja motivičnega okruška od inštrumenta do inštrumenta. Katja Konvalinka je zahtevno glavno vlogo glasovno zanesljivo podala z razumljivo dikcijo in osebno karizmo. Barbara Sorč je suvereno, glasovno gladko in artikulirano podala vznemirljivo karikaturo negativne črnoglede matere. Tajda Jovanovič je s toplo barvo svojega glasu nastopila muzikalno živo, čeprav njena dikcija ni bila tako jasna. Klemen Torkar je v svojo vlogo vlil dobršno mero igralskih sposobnosti in glasovne lepote z lebdečimi momenti. Anton Habjan je blestel v vlogi Urednika iz pekla, se je pa v njegovem glasu sem in tja pojavil hreščeči zven. V bolj statični vlogi Sapfo je temu primerno nastopila Irena Yebuah Tiran, katere pevsko podajanje bi bilo lahko nekoliko bolj dinamično in agogično razgibano. Rok Bavčar je deloval pevsko zanesljivo, manj pa se je posvetil karakterizaciji svoje vloge.

Dogodek je name deloval, kot bi bila udeležena pri ritualu, kar je bržkone ravno osnovna namera opernega skladatelja. Estetika tega opernega dela je črpala iz mitologizacije slovenske zgodovine, za katero se zdi, da lahko včasih pomaga čistiti, če že ne celiti kolektivne rane – kar je ena od nalog umetnosti. Umetniška upodobitev takšnega ženskega lika morda pomeni, da je (naša) bolečina vsaj prepoznana in vidna v očeh obče družbe. Vsekakor je razveseljivo, da se je ta operna postavitev na manjšem odru dotaknila metafizičnega substrata, ki ga na domači operni sceni običajno pogrešam. Ob tej priložnosti zatorej ohranjam upanje, da metafizika ni (za)»šla v ropotarnico zgodovine«.

 

 
Vse pravice pridrane © 2016 | Oblikovanje martinrotovnik.com